»Moje je!« – »Jaz sem ga imel prvi!« Če imate doma dva ali več otrok, poznate ta dialog na pamet. Prepiri za igrače med brati in sestrami niso znak slabe vzgoje, ampak povsem normalen del odraščanja. Otroci se prav ob njih učijo pogajanja, čakanja in razumevanja, da ima tudi drugi svoje želje. Naloga staršev ni, da prepire odpravimo, ampak da jih naredimo krajše, redkejše in bolj poučne.
Spodaj so štiri pravila, ki se v družinah najbolj obnesejo. Ne potrebujete nobenega posebnega pripomočka – le nekaj doslednosti.
1. Nekatere igrače so »zaklad« in jih ni treba deliti
Odrasli tudi ne delimo svojega telefona ali najljubše skodelice z vsakim, ki pride mimo. Zato je pošteno, da ima vsak otrok nekaj igrač, ki so samo njegove. Naj si vsak izbere tri do pet »zakladov« – najljubšega pliška, poseben avtomobilček, škatlico z zbirko. Te igrače imajo svoje mesto (polico ali škatlo z imenom), in kdor jih želi, mora najprej vprašati lastnika. Lastnik lahko reče tudi ne.
Zanimivo je, da otroci, ki vedo, da jim nihče ne more vzeti najdražjih stvari, veliko lažje delijo vse ostalo. Občutek varnosti pride pred velikodušnostjo.
2. Skupne igrače se delijo po času, ne po tem, kdo je glasnejši
Vse, kar ni »zaklad«, je skupno: kocke, družabne igre, kuhinja, vozila. Pri skupnih igračah velja preprosto pravilo: kdor jo ima, jo uporablja, dokler ne konča ali dokler ne poteče dogovorjeni čas. Pri mlajših otrocih pomaga peščena ura ali kuhinjska minutna ura – pet minut za vsakega, nato menjava. Ura je nevtralen sodnik: ne odloča mama, ampak pesek, ki je stekel skozi.
Pomembno je, da otrok, ki čaka, dobi jasno obljubo: »Ko ura zazvoni, je tvoja vrsta.« In da jo tudi res dobi. Ko otroci nekajkrat izkusijo, da čakanje prinese rezultat, se prepirov lotijo manj zagrizeno.
3. Najprej pogovor med otrokoma, šele nato starši
Ko izbruhne prepir, je skušnjava velika: prihitimo, razsodimo in igračo vzamemo obema. Hitro, a otroci se ob tem naučijo samo tega, da je treba čim glasneje poklicati odraslega. Namesto tega poskusite z mirnim vprašanjem: »Vidim, da oba želita isti bager. Kaj lahko naredita?« Dajte jima minuto ali dve, da sama predlagata rešitev – izmenjavo, skupno igro, ali da eden medtem izbere nekaj drugega.
Pri mlajših od treh let bo pomoč seveda potrebna, a tudi tu lahko otroku ponudite dve možnosti namesto ukaza. Posredujte takoj le, če gre za udarce ali nevarnost – takrat najprej ločite otroka, pogovor pa naj pride, ko se umirita.
4. Več igrač za skupno igro, manj igrač za tekmovanje
Nekatere igrače kar kličejo po prepiru: ena sama lutka, ena sama žoga, en sam daljinec. Druge pa so narejene za dva ali več – družabne igre, velike gradbene kocke, kuhinja z več lončki, železnica s tiri, na katerih se lahko pelje več vlakcev. Ko izbirate nove igrače, pomislite, ali se z njo lahko igrata oba hkrati. Rabljene igrače so pri tem odlična priložnost, saj za isti denar dobite večji komplet – poglejte na primer didaktične in izobraževalne igrače ali igre vlog, pri katerih ima vsak otrok svojo vlogo.
Odlično delujejo tudi dejavnosti, pri katerih ima vsak otrok svoj izvod. Natisnjena pobarvanka ali labirint se ne deli – vsak dobi svoj list, oba pa sedita za isto mizo. V zbirki Za tiskanje doma (PDF) so pobarvanke, labirinti in delovni listi, ki jih natisnete v toliko izvodih, kot imate otrok – in kakšen prepir manj je zagotovljen.
Kaj pa, ko pravila ne delujejo?
Nekateri dnevi so pač slabi – otroci so utrujeni, lačni ali bolni in nobeno pravilo ne pomaga. Takrat ni sramota igračo za nekaj časa pospraviti na visoko polico z mirno razlago: »Ta igrača gre za danes počivat. Jutri poskusimo znova.« To ni kazen, ampak premor. Pomembno je, da jutri res poskusite znova.
In ne pozabite opaziti, ko jima uspe. Ko brat sestri sam od sebe ponudi kocko ali ko se dogovorita brez vas, to na glas pohvalite: »Opazila sem, da sta se sama zmenila, kdo bo prvi. Bravo!« Otroci naredijo več tistega, kar opazimo.
Na kratko
- Vsak otrok ima nekaj »zakladov«, ki jih ni treba deliti.
- Skupne igrače se delijo po času – peščena ura je nevtralen sodnik.
- Najprej naj se poskusita dogovoriti sama, starši posredujemo pri nevarnosti.
- Izbirajte igrače in dejavnosti, pri katerih lahko sodelujeta oba.
Deljenje je veščina, ki se je otroci učijo leta, ne en popoldan. Z nekaj jasnimi pravili pa bo pot do tja veliko bolj mirna – za otroke in za vas.