Večina staršev pozna ta prizor: ura je sedem zvečer, po tleh je razmetanih pet igrač na kvadratni meter, otrok pa se ob besedi »pospravi« spremeni v kip. Sledi prepir, starš na koncu pospravi sam in naslednji dan se vse ponovi.
Dobra novica je, da pri pospravljanju skoraj nikoli ne gre za trmo. Gre za to, da je naloga, kot jo vidi otrok, prevelika, nejasna in brez konca. Spodaj je sedem prijemov, ki to spremenijo.
1. Manj igrač naenkrat
Otrok, ki ima na dosegu roke trideset igrač, jih ne bo pospravil — tudi odrasel bi ob takem kupu odnehal. Naredite krogženje: približno tretjino igrač pospravite v škatlo in jo dajte v omaro ali klet. Čez tri tedne jo zamenjajte z drugo tretjino.
Učinek je dvojen. Pospravljanje traja pet minut namesto pol ure, stare igrače pa se ob vrnitvi zdijo spet nove in otrok se z njimi igra dlje in bolj poglobljeno.
2. Vsaka stvar ima svoje mesto — in otrok ve, katero
»Pospravi igrače« je za tri- ali štiriletnika prazen ukaz, ker ne pove, kam. »Kocke gredo v modro škatlo« je jasno navodilo. Uporabite nekaj odprtih zabojev, vsakega za eno vrsto igrač: kocke, avtomobilčki, pliš, knjige, družabne igre.
Na vsak zaboj nalepite sliko tega, kar je v njem — fotografijo ali preprosto risbo. Otrok, ki še ne bere, s sliko brez vprašanj najde pravo mesto. Sami zaboji naj stojijo nizko, da otrok ne potrebuje vaše pomoči.
3. Pospravljanje naj bo del ritma, ne kazen
Določite dve stalni točki v dnevu: eno pred kosilom in eno pred večerno pravljico. Ker se ponavljata vsak dan ob istem času, postaneta navada in ne razpravljanje. Ključno je, da pospravljanje ni nikoli posledica slabega vedenja — če je pospravljanje kazen, bo otrok do njega čutil odpor še pri tridesetih.
4. Petminutna igra namesto ukaza
Naravnajte števec na pet minut in poglejte, kdo bo pospravil več. Ali: »Najprej vse, kar je rdeče.« Ali: »Avtomobilčki se peljejo v garažo — bru, bru.« Pri majhnih otrocih igra premakne več kot katerikoli argument, hkrati pa otrok mimogrede vadi štetje, barve in razvrščanje.
Prav razvrščanje je mimogrede resna miselna spretnost. Če jo želite še utrditi, so uporabni tudi delovni listi in pobarvanke za tiskanje doma — otrok tam ureja, šteje in povezuje enako kot pri zabojih z igračami.
5. Pospravljajte z njim, ne namesto njega
Do približno petega leta otrok potrebuje družbo, ne nadzora. Usedite se na tla in pospravljajte skupaj, a mu pustite njegov del: »Ti plis, jaz kocke.« Ko vidi, da naloga ni kazen, s katero se ga pošlje proč, jo bo hitreje prevzel sam.
Pomembno je tudi, da po njem ne pospravljate znova. Če otrok zloži plis in vi to takoj popravite, ste mu povedali, da njegovo delo ni dovolj dobro — in naslednjič se sploh ne bo trudil.
6. Manj pohvale, več opisa
Namesto »pridna si« recite, kaj vidite: »Vse kocke so v škatli in tla so prazna.« Opis otroku pove, kaj je naredil dobro, in ga uči, kako je videti končano delo. Pohvala osebe (»priden fant«) deluje krajši čas in otroka nauči, da pospravlja zaradi vašega odobravanja, ne zaradi reda.
7. Igrače, ki jih je prerasel, naj gredo naprej
Dvakrat na leto skupaj preglejte police. Otrok naj sam izbere nekaj igrač, ki jih ne uporablja več, in jih pripravi za nekoga drugega. Odločitev mora biti njegova, sicer bo naslednjič vse skrival.
Takšen pregled naredi več kot le prostor v sobi: otrok se uči, da stvari krožijo naprej in da lepo ohranjena igrača še nekomu prinese veselje. Če potem iščete kaj novega, so rabljene igrače lep zgled iste misli — preverjene, očiščene in pripravljene na drugo življenje.
Kaj pričakovati po starosti
Dveletnik zmore pospraviti eno vrsto igrač ob vaši pomoči. Triletnik loči dve ali tri kategorije. Štiriletnik pospravi sobo po delih, če mu poveste, s čim naj začne. Petletnik zmore celotno sobo, a še vedno potrebuje opomnik. Šolar zmore sam — a le, če je sistem takšen, da ga je mogoče vzdrževati v petih minutah.
In če kakšen dan ne gre? Pospravite sami, brez pridige. En večer nič ne pokvari; vsakodnevni prepir pa že.