Ko jeseni dnevi postanejo krajši in se zvečer hitreje stemni, marsikateri otrok nenadoma ne želi več sam v sobo, pod posteljo »sliši« pošast, ob prvem grmenju pa pridrvi k staršem. Strahovi so pri otrocih med 3. in 8. letom povsem običajen del razvoja: domišljija dela s polno paro, razumevanje sveta pa še ne dohaja vseh slik, ki jih ustvari. Dobra novica je, da lahko starši z nekaj preprostimi pristopi otroku pomagajo, da se s strahom sooči in ga postopoma premaga.
Strahu ne zanikajte
Stavek »Saj ni nič, ne bodi smešen« je izrečen v dobri veri, a otroku sporoča, da njegov občutek ni pomemben. Strah ne izgine, otrok pa se ga nauči skrivati. Namesto tega ga poimenujte: »Vidim, da te je strah, ko je v sobi temno.« Že to, da ga nekdo sliši, otroka pomiri. Ni vam treba pritrditi, da pošast obstaja – priznate le, da je občutek resničen.
Najprej poslušajte, nato razlagajte
Vprašajte, kaj točno ga straši. Je to tišina, sence na steni, zvok radiatorja? Pogosto se izkaže, da je »pošast« plašč na obešalniku ali odsev luči z ulice. Ko veste, kaj je v ozadju, lahko skupaj poiščete razlago. Mlajšim otrokom bolj kot dolga razlaga pomaga, da skupaj prižgete luč in pogledate, kaj meče senco.
Tema: postopno namesto naenkrat
- Nočna lučka s toplo, šibko svetlobo je povsem v redu in ne škodi spancu.
- Igra z baterijsko svetilko podnevi ali zvečer: v temni sobi iščite skrite igrače ali na strop rišite sence živali. Tema tako dobi zabaven pomen.
- Vrata naj ostanejo priprta, če otrok to želi, in povejte, kje boste vi.
- Poskrbite za miren večerni ritual – kopel, pravljica, objem. Predvidljivost daje varnost. Če je spanec po premiku ure že tako ali tako zmeden, vam pomaga tudi naš članek o prilagoditvi spanca na zimski čas.
Pošasti: domišljijo obrnite v svojo korist
Ker pošasti nastanejo v domišljiji, jih lahko domišljija tudi ukroti. Nekaj preverjenih idej:
- Otrok naj pošast nariše – nato ji skupaj dorišete smešen klobuk, copate ali balon. Strašna pošast postane smešna.
- Za čuvaja sobe izberite plišastega prijatelja, ki »pazi« ponoči. Medvedek ali zajček v naročju daje občutek, da otrok ni sam.
- Pazite na »sprej proti pošastim« in podobne trike. Pri nekaterih otrocih delujejo, pri drugih le potrdijo, da pošasti obstajajo. Opazujte, kako se odzove vaš otrok.
- Pred spanjem se izogibajte strašljivim risankam in pravljicam. Raje izberite mirne zgodbe ali skupno dejavnost, na primer pobarvanko ali delovni list za tiskanje doma.
Nevihte: razložite, kaj se dogaja
Grmenje je glasno in nepredvidljivo, zato prestraši tudi otroke, ki se sicer ničesar ne bojijo. Pomaga, če otrok razume, kaj se dogaja:
- Preprosto razložite, da je strela velika iskra med oblaki, grom pa zvok, ki jo spremlja. Ko sta doma, sta varna.
- Igrajte se »štetje do groma«: ko se zabliska, štejte sekunde. Večja kot je številka, dlje je nevihta. Otrok tako dobi občutek nadzora.
- Pripravite »nevihtni kotiček« z odejo, blazinami in svetilko, kjer skupaj prebirate knjigo, dokler nevihta ne mine.
- Pazite na lastne odzive. Če se odrasli ob blisku zdrznemo, otrok to hitro prebere kot znak nevarnosti.
Pohvalite pogum, ne le rezultat
Premagovanje strahu je proces. Ko otrok prvič ostane v sobi z ugasnjeno lučjo za minuto dlje ali sam odnese igračo v temno klet, to opazite: »Bilo te je strah, pa si vseeno šel. To je pravi pogum.« Pogum ni odsotnost strahu, ampak to, da kljub njemu naredimo majhen korak.
Kdaj poiskati pomoč
Večina otroških strahov sčasoma sama zbledi. Pogovor s pediatrom ali svetovalno službo v vrtcu oziroma šoli pa je smiseln, če strah traja več mesecev, otroku vsako noč krade spanec, ga ovira pri vsakdanjih stvareh (noče v vrtec, ne gre nikamor brez starša) ali če se je pojavil po težjem dogodku, na primer selitvi, ločitvi ali izgubi bližnjega.
Na kratko
- Strah poimenujte in ga ne zanikajte.
- Poslušajte, kaj točno otroka straši.
- Temo, pošasti in nevihte spremenite v igro, risbo ali zgodbo.
- Poskrbite za miren, predvidljiv večer in tolažilnega plišastega prijatelja – lepo ohranjene najdete med našimi rabljenimi igračami.
- Pohvalite vsak majhen korak poguma.
Z razumevanjem, potrpežljivostjo in kančkom domišljije bo tudi najtemnejša soba čez čas spet le soba – s plišastim čuvajem na blazini.